Brez sladkorja, od začetka: kako je Alexandra Pocol zgradila Simply Keto

Ko je Alexandra Pocol odprla vrata svoje kavarne v Berlinu, so bili prvi gostje, ki so prišli in se prehranjevali ketogeno, edini, ki jih je kdaj v resničnem življenju srečala. „Bili smo popolni vesoljci,“ pravi. „Sicer so vsi mislili, da sem nora.“ Takrat v Nemčiji ni bilo skoraj nič podobnega. Desetletje pozneje je ta kavarna postala Simply Keto: spletno podjetje brez zunanjega financiranja z okoli tridesetimi ljudmi, približno sedemdesetimi lastnimi izdelki in skupnostjo, ki prepotuje državo, da bi kupila torto brez sladkorja.

To je zgodba, kakršne Vivid rad pripoveduje. Podjetnica, ki ni mogla nehati graditi, ki se je naučila spustiti, da bi rasla, in ki je v najbolj negotovem trenutku ugotovila, da je finančno orodje, ki ga je izbrala skoraj po naključju, tisto, ki je obstalo.

Spreobrnjenka

Alexandra Pocol ni nameravala prodajati keto prehrane. Kot sama pravi, je bila nasprotje vernice. „Takrat sem bila veganka z veliko ogljikovih hidratov in mislila sem, da je maščoba na splošno slaba, ogljikovi hidrati pa neverjetno pomembni,“ pravi. Preobrat je prišel prek takratnega partnerja, podjetnika brez časa za razmišljanje o hrani, ki je nekega dne prišel domov in napovedal, da se povsem odpoveduje ogljikovim hidratom, nato pa je vsak dan jedel istih pet stvari. V skrbeh, da si škoduje, je začela raziskovati in mu vsak teden sestavila informativni list za branje ob koncu tedna: kaj je keto, zakaj je dober, kaj bi lahko šlo narobe.

Po treh tednih lastnega raziskovanja se je nekaj premaknilo. „Slišalo se je kot rešitev vseh mojih težav,“ pravi: popoldanskih padcev energije, slabega imunskega sistema, alergij, za katere je preprosto mislila, da so pri nekom „super zdravem“ normalne. Po treh mesecih informativnih listov je poskusila sama. Rezultati so bili hitri in osebni. Alergije so izginile, popoldanski dremeži niso bili več potrebni, spanec in prebava sta se izboljšala. Ko je prehrano spremenil še njen oče, je izgubil kilograme, ki jih prej nikoli ni uspel, in po njenih besedah ni več potreboval pršila za astmo ali zdravil za sladkorno bolezen.

To je bil trenutek, ko je veganka postala ustanoviteljica. „Pomislila sem: v redu, vau, keto je odgovor,“ pravi. „In potem sem zelo spontano in zelo impulzivno ustanovila podjetje, s kavarno, ker sem hotela nekaj narediti.“

Prodajati nemogoče

Ni želela ambulante in ne predavanj. Razmišljala je, da bi postala prehranska svetovalka, in to zavrnila. „Ljudem sem želela pokazati, da lahko jedo torte in podobno, le brez sladkorja,“ pravi. „Da je mogoče jesti zdravo, ne da bi se odpovedal vsemu, ker to ni vzdržno. Za nikogar. Nihče se noče vsemu odpovedati za vse življenje.“

Kavarna je bila po njenih besedah prva prava keto trgovina na svetu. Ljudje so tja romali z letališča; nekateri so najeli sobe na bližnji ulici samo zato, da bi tam zajtrkovali. Nato so stranke začele želeti več: mešanice za peko, pekovske izdelke, ki bi jih lahko jedle doma, ker niso mogle vsak teden priti iz Hamburga. Tako je Simply Keto postal trgovina in kavarna, Pocol pa proizvodna linija ene ženske. „Smo brez zunanjega financiranja, nimamo zunanjega kapitala,“ pravi. „Podnevi sem pekla za kavarno, ves dan stala v kavarni, ponoči pa pekla za spletno trgovino.“ V zgodnjih urah, pred odprtjem, je ekipa, Robert, ona in dva delavca s krajšim delovnim časom, pakirala pakete.

Ambicija je bila že takrat večja od pekarne. Danes ima podjetje približno sedemdeset lastnih izdelkov poleg izdelkov drugih. „Pri nas lahko dobite skoraj vse,“ pravi. „To je bil cilj od začetka: biti nekakšna tržnica za keto.“

Naučiti se spustiti

Najtežja lekcija rasti je bila po Pocolinih besedah, da ne more več vsega narediti sama. Spominja se, kako je ponoči po svojem delu šla v proizvodnjo, da bi pomagala, naslednji dan pa videla, da ni naredila nobene razlike, „kaplja v morje“. Zdaj je odgovorna za okoli trideset ljudi in je od peke, pošiljanja, vsebin in razvoja receptov prešla na vodenje podjetja in marketinga, vse drugo pa vse bolj poteka brez nje.

„Brez spuščanja, delegiranja, predajanja ne moreš rasti, ker preprosto ne zmorem narediti vsega, kar je potrebno,“ pravi. Odtenek, na katerem vztraja, je pravi čas. Na začetku, ko še ne ločiš dobrega kadra od slabega, vajeti držiš trdno; če prezgodaj predaš nekomu, v katerega nisi prepričan, se lahko kakovost maščuje. Ko pa najdeš ljudi, ki so resnično odlični, in razlika je po njenih besedah hitro očitna, se nuja obrne. „Takrat jim je zelo pomembno hitro dati veliko odgovornosti in jih ne nadzorovati na drobno. Dobri zaposleni želijo nositi odgovornost. Želijo opravljati svoje delo.“

Njen najbližji primer je Luisa, zdaj vodja operacij v podjetju in, kot pravi Pocol, njena najboljša prijateljica, prijateljstvo, ki je zraslo iz skupnega dela in ne obratno. Luisa se je prvič pojavila kot neplačana prostovoljka na sejmu, ko Simply Keto ni imel denarja za osebje, in je, se spominja Pocol, od prvega dne delala kot vrhunska zaposlena. Pocol je potrebovala leto dni, da je zbrala pogum in jo prosila, naj se pridruži. „Luisa je moj švicarski nož. Naredi vse,“ pravi. „Lahko jo postavim kamor koli. Brez Luise bi iskreno želela zapreti vse skupaj.“ Okoli nje je širša ekipa, v kateri je tudi Lea, ki razvija ketogene recepte znamke brez sladkorja in glutena ter vsebine, ki jih spremljajo.

Luisa je moj švicarski nož. Naredi vse. Brez Luise bi iskreno želela zapreti vse skupaj.

Alexandra Pocol, ustanoviteljica, Simply Keto

Preizkus odpornosti

Gradnja podjetja z nekom, ki ga imaš rad, je, odkrito pove Pocol, preizkus, ki ga ne preživi vsaka zveza. Zaradi tega je izgubila prijateljstva. Podjetja s partnerjem, pravi, ne bi več ustanovila. „Nikoli si ne odpočijeta drug od drugega; ves čas delata skupaj, potem pa skupaj greta še domov.“ Pa vendar je vesela, da je to naredila. Njen nekdanji poslovni partner Robert je medtem zapustil podjetje, da bi v življenju počel nekaj drugega, ostala sta prijatelja; še vedno ji pomaga ohranjati posel. „Razšla sva se povsem v dobrem,“ pravi.

Najnižja točka je prišla, ko ji je Robert povedal, da želi oditi. „Bil je trenutek, ko sem res mislila, da bom vse pustila, ker tega nikoli nisem želela delati brez njega,“ pravi. „Tedne sem vsak večer jokala.“ Ostala je zaradi ekipe. Luisa ji je rekla, da ni sama; trideset ljudi okoli nje, je ugotovila, ni imelo nič njenega strahu. „Popolnoma so mi zaupali,“ pravi. „Tu sem si zgradila majhen mehurček z ljudmi, ki so mi resnično všeč. Pravzaprav je malo kot družina. In zato obupati preprosto ni možnost.“

Njen nasvet vsakomur, ki ga mika ustanoviti podjetje s prijatelji, ni ne svarilo ne spodbuda. Izbirajte zelo previdno, pravi, in vnaprej presodite, ali oseba zmore konflikte, ker bodo ti vedno prišli. Odnosi, ki se ob njih zlomijo, po njenem verjetno niso bili vredni ohranjanja. „V bistvu je to gumb za hitro previjanje naprej. Hitreje ti pokaže, kdo se res ujema in kdo ne.“ Pri samih konfliktih je njena metoda preprosta: najprej se umiri, prespi in nato stvar konstruktivno odpri. „Ne pogoltni je. Vse, kar se pogoltne, pozneje postane veliko večja drama.“

Na kar te nihče ne opozori

Prva tri leta Pocol sploh ni imela dopusta in je delala šest ali sedem dni na teden. Največje presenečenje celotne poti je bilo po njenih besedah preprosto, koliko dela bo, nekaj, o čemer je slišala in, kot večina ustanoviteljev prvič, tiho domnevala, da zanjo ne velja. „Pogosto sem slišala, da ne bi smel ustanoviti podjetja samo zato, da ga imaš,“ pravi, „ampak le, če ne moreš drugače, če res moraš. Zdaj bi to podpisala stoodstotno.“

Tega ne romantizira in svari tudi druge, naj tega ne počnejo. Razlika med strastnim projektom in poslom je po njenem v tem, da ga ne moreš več delati le, ko se ti zljubi. „Je kot otrok. Potrebuje skrb, ko jo potrebuje, ne ko se tebi zljubi.“

Posel je kot otrok. Potrebuje skrb, ko jo potrebuje, ne ko se tebi zljubi.

Alexandra Pocol, ustanoviteljica, Simply Keto

Kavarno je zaprla med koronavirusom, ko je spletna trgovina rasla tako hitro, da je fizični posel postal razpršitev pozornosti. Bila je težka odločitev in poslovno pravilna. Rast je bila neizprosna: v prvih šestih letih se je podjetje po njenih besedah vsako leto podvojilo, družbena omrežja so bila glavni motor, nov izdelek pa je nekaj časa izšel približno vsaka dva tedna. Zdaj zaseda skupino opečnih stavb na otoku v Berlinu, kraj, ki ga je Pocol opazila s kolesa in ga ni hotela izpustiti.

Račun, ki je obstal

Pocol, kot sama prizna, ni nekdo, ki bi užival v „bančnih zadevah“. Vivid je to spremenil. „Tako dobro je strukturiran, da zelo hitro razumeš celoten denarni tok,“ pravi. „Vse lahko lepo označiš, potem pa res vidiš, kam teče denar, kaj prihaja naslednje, kaj je še odprto.“ Za podjetje brez zunanjega financiranja, ki je vedno delovalo s tesnim proračunom, ta jasnost ni olepšava. Tako ima likvidnost na očeh, načrtuje vnaprej in ugotavlja, kje lahko prihrani.

Ni je prepričala ena sama funkcija, ampak izkušnja uporabe. Aplikacija je opravilo, ki se mu je vedno izogibala, spremenila v nekaj, kar je dejavno želela odpreti, in za podjetnico, ki sama vodi vitko podjetje, se ta navada izplača v najpreprostejši valuti: vedno ve, kako stvari stojijo.

Tako zelo je prepričana, da ga vključuje tudi v načrte za prihodnost. Če bo kdaj odprla še eno trgovino, in pop-up kavarna ostaja, kot prizna, projekt srca, bi brez oklevanja uporabila Vividov plačilni sistem. „Z aplikacijo sem super zadovoljna,“ pravi. „Ne morem si predstavljati, da bi bil ta kaj drugega kot enako dober.“

Za žensko, ki je nekoč verjela, da je maščoba sovražnik, in zgradila podjetje iz tega, da si je premislila, je to morda najprimernejše priporočilo: orodje, na katerega se ni nameravala zanašati, izbrano po občutku, ki se je izkazalo za točno tisto, kar je posel potreboval, ko se je vse drugo ustavilo.